No tags yet.
25. marca je sledil še torej sledeč povratek:
- taksi (s posredovanje Ahse) do Gloucester-ja,
- avtobus do letališča London Heathrow,
- letalo do Muenchna,
- letalo do Zagreba,
- privatni prevoz iz Zagreba domov.
Taksist nas je po tem, ko nas je odložil v Gluocesterju, posebej opozoril, naj na avtobus počakajmo skupaj in naj ne hodimo naokoli, ker ni varno.
Komaj sem čakala avtobus, saj smo čakale zunaj (ogrevana čakalnica ne obstaja, najbrž zaradi klošarjev in vandalizma?), kjer temperature niso bile prijetne, dodatno pa me je zagotovo zeblo zaradi pomanjkanja spanja.
Avtobus je predčasno prispel. Tudi tokrat nas je vozil ustrežljiv šofer z velikim nasmeškom. Na udobnem busu s črnimi usnjenimi sedeži sem zaspala, vendar me je nekaj postaj kasneje zbudil gospod, ki je vprašal, če sme prisesti. Zablujeno sem pogledala po busu, če res nima prostora drugje in mu rekla, da sme (skoraj nisem verjela, da se je bus tako zapolnil). Nato pa sem nadaljevala s spanjem skoraj do letališča London Heathrow. Po dobrem tednu sem zopet videla pomanjšan model letala A380, ki se bohoti v sredini krožnega križišča v neposredni bližini letališča ... Bus nas je odložil na že znani lokaciji. Tako smo se od tega postajališča podale na pot proti našemu "check-in-u", ki je vodila skozi čakalnico, z dvigalom navzdol, po podhodu, po tekočem traku in tekočih stopnicah ... na že znani terminal 2. Nekje smo očitno spregledale, da moramo potniki za odhode letal etažo višje, zato smo naredile še en nepotreben krog, kar pa sploh ni bil problem, saj smo imele dovolj časa. Potovala sem kar z osebno izkaznico, kar pa se je zopet izkazalo za slabost, saj nisem mogla sama opraviti registracije (huh, a sploh imamo Slovenci besedo za "check-in"?) in sem bila tako primorana oditi na točko za "posebneže". :-) Štorija pa je bila tudi pri Nataliji. Avtomat ji je naprintal letalske karte brez da bi ji bilo potrebno predložiti potni list (če se ne motim, se je pred tem skeniral Marušin potni list). Žal nam tokrat sistem ni izdal kart s sedeži skupaj. Sem pa bila (tudi) oba leta nazaj locirana ob oknu. Po končnem pregledu in vstopu v brezcarinsko cono smo si privoščile zajtrk: vzele smo si kavo in se usedle v čakalnico ter pohrustale v Lidlu kupljene rogljičke in pa sadje, ki nam ga je večer pred odhodom velikodušno izročila Marija s Hrvaške, ki trenutno dela v Ashi.
Na Muenchenskem letališču smo doživele, da so sredi vkrcavanja postopek enostavno prekinili. Maruša je že bila na drugi strani, postopek pa se je zaustavil ravno pri meni. Nisem vedela, za kaj gre, upala sem, da se ni kaj zakompliciralo ravno pri meni ... Vsi so za minuto prekinili z delom, naknadno pa smo izvedele, da je šlo za minuto molka v poklon vsem umrlim v letalski nesreči družbe Germanwings, ki so strmoglavili dan poprej. Let od Muenchna do Zagreba je za Lufthanso opravila italijanska družba Air Dolomiti, ki pa je poskrbela, da smo namesto sendviča dobili čokoladice. Na sosednjem sedežu je sedel Švicar, ki je večino poti prespal, jaz pa sem bila tokrat budna. Ker ga je stevardesa pomotoma preskočila pri deljenju pijače (takrat je bil buden), se mu je odkupila z dodatno čokoladico. Obe pa je nato izročil meni ... :-) Pa če nisem jaz rojena pod srečno zvezdo (haha, čokoladice so bile res odlične).
V Zagrebu nas je pričakal Marušin Grega, ki se je odločil (s soglašanjem deklet), da me zapelje kar domov! :-)
Po nekaj doma prespanih nočeh sem ugotovila, da mi je takšna delavnica prinesla predvsem nekaj novih izkušenj in novih poznanstev. Tako sem bila prejšnji petek, torej 3. aprila, celo na Natalijinem rojstnem dnevu. :-) Na Facebooku sem zaradi te izmenjave pridobila kar nekaj novih bežnih prijateljstev, ki bodo morebiti prišla kaj prav v prihodnje, glede na to, da rada potujem. Težko pa rečem, da so mi delavnice doprinesle nova znanja. Za večino stvari sem že slišala poprej, o nobeni stvari pa se ni šlo kaj prida v globino. Sem pa hvaležna za celotno izkušnjo, za "poceni" obisk Anglije, za vse novo videno in doživeto. Verjetno bi mi takšna mladinska izmenjava pred leti pomenila še kaj več, pri moji starosti pa sem že nekoliko bolj zahtevna in bi si želela še kaj več ... In morda je to tista pika na i, ki sem jo očitno potrebovala. :-)