No tags yet.
Razočarano sem ugotovila, da se niso shranile spremembe ob že skoraj napisanem dnevu. Tako da sem na začetku. :-(
Torej nedelja, 22. marec, ura je bila 07:20, ko mi je zazvonila budilka ...
S kombijem smo se ob dogovorjenem času odpravili proti Newnhmanu, spotoma pa pobrali še prostovoljce in zaposlene, ki bivajo v hiši na idilični lokaciji s pogledom na reko. Nabralo se nas je za poln kombi. Dimitar ob nabrežju ni našel parkirnega mesta, zato je šel parkirati v bližino gostilne, kjer smo preživeli petkov večer. Nas je pred tem odložil v neposredni bližini reke. Bilo nas je kar nekaj firbcev, zagledali smo nekaj surferjev in ljudi s kanuji, v zraku pa so že krožili nekakšni jadralci ...
Tudi za lačne in žejne je bilo poskrbljeno.
Nekateri so bili dobro oboroženi s tehniko za dokumentiranje.
Nato pa smo ga dočakali - val, ki potuje v nasprotni smeri rečnega toka, se pravi od Keltskega morja preko Bristolskega kanala in nato po reki Severn navzgor.
Zanimivo je bilo spremljati to energijo, ki jo ustvari narava. Vsi smo jo občudovali. Val morda res ni zelo visok, a vendarle se rečna gladina še naknadno krepko dvigne. Izgleda kot da reka teče v napačni smeri.
Hvaležni za novo videnje smo se nato odpravili proti našem kombiju ...
Mestece Newnham je res majhno.
Tokrat smo imeli priliko videti petkovo gostilno od zunaj pri dnevni svetlobi ... in res je en pajzelj (sledeča fotografija).
Sledila je še vožnja ob spremljavi Boba Marleya. Točno to spremljavo in seveda istega šoferja smo imela dekleta ob prihodu v Asho - oziroma od Gloucesterja do Ashe.
V tem križišču je potrebno zaviti desno, za Asho ...
Kljub dodatnemu programu nismo zamudili niti zajtrka. :-) Zajtrk je bil vedno samopostrežen - pogrevali smo si toaste, katere smo mazali z najrazličnejšimi namazi, na voljo je bilo tudi sadje, kosmiči, "muesli", šunka, sir in pa neomejene količine pijače. Imeli so tudi posodo za kavo, ki sem jo skupaj s kavo poimenovala kar "kava na potisk". V posodo namreč daš navadno mleto kavo in jo preliješ z vročo vodo, pustiš nekaj časa, nato pa samo kavo ločiš od tekočine z nekakšnim filtrom, ki ga potisneš skoraj do dna posode (usedlini pustiš prostor). Meni je bila ljubša od instant kave, čeprav tudi ta kava ni bila po mojem okusu. Moraš pa ob potisku tega filtra imeti občutek zanj - enkrat sem zaradi prevelike sile povzročila manjše politje. :-)
Po zajtrku pa nas je čakala pevska delavnica. Prepevali smo enostavne pesmice s celega sveta - v kanonu in v večglasju ...
Za boljšo predstavo - video - https://www.facebook.com/video.php?v=10152875320571429&set=o.346502427882&type=2&theater¬if_t=like
Po odmoru za kavo (vedno je bil dopoldanski in popoldanski odmor za kavo/čaj skupaj s kakšnimi keksi, sadjem ali oreščki) smo še malo obnovili pesmi, nato pa šli ven na sonce ...
Iz sledeče fotografije je razvidna naša utrujenost, a vendar je bila delavnica večini zelo všeč. Kar želim povedati, je to, da je utrujenost izvirala predvsem iz pomanjkanja spanca.
Moška zasedba, 4. glas:
Sledilo je kosilo ...
... in pa delavnica, kjer nekdo vodi "slepega". Razdelili smo se namreč v dve skupini, najprej sem tako jaz vodila "slepega", ki je moral izkusiti, otipati in doživeti čimveč, nato sta se vlogi zamenjali. Radu je bil moj "slepec" (je na fotografiji spodaj), Maruša pa je vodila mene. Celotna igra naj bi potekala brez komunikacije, tako Radu do konca ni vedel, da sem ga vodila jaz, jaz pa sem nagruntala Marušo. :-)
Jaz kot slepec sem v Ashinem vrtu ponesreči poškodovala enega lesenega angelčka ... Žal.
Sledil je pogovor o doživetjih, o dojemanju vlog ...
Nato pa smo šli v naš prostor, kjer je potekala večina delavnic. V kolikor me spomin ne vara, smo se najprej igrali igro "21". Kot rečeno - nas je bilo 30 udeležencev + 2 vodji delavnic, kar predstavlja 32 ljudi, kateri smo se bili primorani skoordinirati. Šteti smo morali namreč do 21 - tako, da je bilokdo v skupini bilokdaj izrekel naslednjo številko. Kadar sta se oglasila dva sočasno, smo se bili primorani vrniti na začetek. Sprva nam ni šlo najbolje ... nato pa smo meditirali in bili umirjeni, povezani drug z drugim, zato nam je uspelo.
Sledila je še razdelitev po skupinah - imeli smo pol ure časa, da se pogovorimo o vsem programu in vsem, kar nam ponuja Asha. Koliko smo zadovoljni, kaj bi spremenili, kaj nam sploh ni všeč in kaj nam je. Vsaka skupina je lahko šla v drug prostor, kjer je imela mir. Ker je bila večina prostorov že zasedena, sem skupinico povabila v svojo sobo. Nato je morala ena oseba iz skupine poročati vodjema delavnic. Ker je bila naša skupina največja (bilo nas je 7), je padel predlog, da poročata dva. Tako sva Joe in jaz pred večerjo šla v našo dnevno sobo, kjer smo se zbrali in poročali. Zadeva se je konkretno zavlekla, tako da smo zamudili več kot samo blagoslov, ki je redno pred večerjo ...
Po večerji je sledil ogled filma - način in filozofija življenja nekega plemena iz južne Amerike, vendar sem se odločila, da ga bom "prešpricala" in tokrat prvič odšla pravočasno v posteljo.