No tags yet.
Prebudila sem se v naravnost čudovito jutro. Že sinoči sem začutila dobro energijo zaradi lokacije, kjer smo nastanjeni ... Poglejte si samo moj prvi jutranji pogled skozi okno ...
Druga fotografija pa je nastala še preden sem se uspešno potegnila iz postelje. Želim samo prikazati lokacijo kopalnice v naši sobi in pa lokacijo ene izmed postelj (nad kopalnico). Danes smo tudi izvedeli, da je bila stavba, v kateri spi večina, nekdaj hlev.
Bojda so vse sobe različne, vendar še nisem uspela videti vseh.
Zajtrk je bil samopostrežen, sledile pa so prve delavnice z (mladinskim) delavcem Markom, ki je hkrati tudi (so)lastnik in upravnik Ashe. Najprej smo se izvedli par iger z namenom, da si zapomnimo imena vseh udeležencev (tudi s pomočjo asociacij) in pa držav iz katerih izhajamo. Danes bomo cel dan nosili samolepilne nalepke z našimi imeni, od jutri dalje pa bojda ne več. Prenovljen prostor na spodnji sliki je nekoč bil mlin. So pa kasneje na tem območju tudi izdelovali in prodajali orožje, trenutno poslanstvo tega centra pa je kontra namena, veliko lepšega, povezovalnega, miroljubnega ...
Večina zaposlenih v Centru Asha je začela s prostovoljstvom (EVS), nato pa so si nekateri zaradi želje in možnosti tukaj našli svoj prostor pod soncem za dlje časa. Sama delavnica teži k vprašanjem globjega pomena ... vse skupaj deluje na drugačni ravni kot pa smo sicer vajeni v sodobnem svetu.
Asha pomeni vse dobro: svetlobo, upanje, lepoto ... In center kot tak deluje na treh stebrih: 1. medkulturna povezanost, 2. umetnost (gledališče, ples, ...), 3. težnja k biodinamični samooskrbi.
Zaposleni so sproščeni, dostopni, želijo, da se tukaj počutimo kot da smo doma (in res se). Vsi skupaj tvorimo čudovito ekipo, za katero se mi zdi, da je res prizemljena in da se tudi ukvarja z vprašanji, ki so bistvena za človeka, človek obstoj in pa za vse zanamce. Trajnostni razvoj torej v svojem najširšem spektru ...
Šli smo tudi na krajši sprehod po celotnem Ashinem ozemlju, da smo ugotovili s čim vse se tu ukvarjajo ... in v čem vse se kaže trajnostni način delovanja. Gre tako za grede z biodinamičnim kmetovanjem, do kurjenja lesne (obnovljive) biomase za potrebe tople sanitarne vode, do sistema naravne razgradnje fekalij ...
Povem lahko še, da se naše sobe ne zaklepajo (pa so vhodna vrata v posamezno sobo pravzaprav hkrati tudi vrata na prosto), gre za posebno filozofijo ... Ravno tako kot je šlo za globjo filozofijo tudi pri vprašalnikih, ki smo jih sprva reševali v paru (z Joe-m), kasneje v četvericah ... Vse je z namenom, z dobrim namenom!
Šli smo se tudi "team building" igro. Na plohu (doma bi rekli "fosn"), ki je bil položen preko gum, smo se morali zamenjati tako, da je prvostoječi bil na zadnjem mestu, drugostoječi na predzadnjem, itd., to pa smo morali narediti s prevezo čez oči. Na enem plohu nas je bilo 9 ali 10, nismo pa smeli pasti z njega ...
Še ena igra je bila ta, da smo se morali v linijo razvrstiti po datumu rojstva v roku ene minute, vendar nismo smeli spregovoriti niti besede ...
V odmoru me je zanimal objekt, ki je v gradnji - izdelujejo namreč zeleno streho, katero sem si šla pobliže pogledati (poprosila sem za dovoljenje za vstop na gradbišče in na koncu dobila še voden ogled - eden izmed delavcev mi je vse razložil). Z gradbenega odra sem imela sledeči razgled na center:
To pa sta energije polni Maruša in Natalija:
Predelali smo okviren načrt za prihodnje dni ter izvedeli nekaj o požarni varnosti, ter o razdelitvi del (pomoči pri pripravi miz za kosilo in večerjo ...).
Takole pa izgleda blogerka iz zunanje strani. :-) V sobi namreč nimam pisalne mize ...
Kot večerja pa so bile za ta večer mišljene dobrote, ki smo jih prinesli s sabo in dobrote, ki smo jih pripravili sami - zaželjeno je bilo, da udeleženci iz vsake države pripravimo nekaj tradicionalnega, tako je kuhinja kmalu postala izredno živahna. Še pred tem pa so udeležence, ki so morali za pripravo jedi še kaj nabaviti, zapeljali do najbližje trgovine. Maruša je nabavila čebulo in krompir, saj smo se odločile pripraviti pražen krompir. Morda res ni najboljši primerek slovenske jedi, a vendarle ne terja pretirano veliko truda in časa ...
Sledila je predstavitev dobrot po državah in pa sama pojedina ...
Moram pa reči, da sem ta večer ukanila (najprej) fante iz Romunije ... s sabo so prinesli pijačo z visoko vsebnostjo alkohola, jaz pa sem se pretvarjala, da je moj čaj ta pijača ... in sem spila to pred njimi, nekaj pojamrala o močnosti alkohola, kasneje še o problemih v želodcu ... Fantje sprva niso verjeli, da bom to res spila (pravzaprav so mi celo odsvetovali), potem so mi svetovali pitje vode, rekli so, da me bo konkretno "pribilo" ... Pol ure kasneje mi je eden izmed njih dejal, da si ni mislil kaj takšnega za nas, slovenska dekleta. Da je nekaj slišal o tem, da Nemke dobro prenašajo alkohol, ampak da jih krepko presegam. Večer se je lepo razvijal, plesali smo ... nekoliko kasneje pa me je kar nekaj ljudi spraševalo po počutju. Jutri jim moram povedati, da je vse skupaj laž ... :-)
Hja ... sicer pa Slovenci vemo, da naša alkoholna statistika ni preveč briljantna ... in človek bi lahko rekel, da je bila v skladu s tem tudi naša "stojnica" (3 vrste vina, borovničke, 2 vrsti piva) ...
Ta večer smo od dveh držav soudeleženk vsi ostali prejeli zapestnice s svojo simboliko. Rumeno-rdeča-zelena je ročno delo punc iz Litve, belo-rdeča "martenica" pa od Bolgarov, ki 1. marca praznujejo prihod pomladi ... Aja, še ena zanimivost o Bolgarih: pokimajo, ko želijo reči „ne“, in zmajejo z glavo, ko hočejo reči „da“. To lahko predstavlja celo zmešnjavo. :-)