7. dan

Pa je prišel zadnji dan našega druženja, torek, 24. 3. 2015. Ker smo naslednji dan zapustili Asho, je na ta dan bilo na momente nekoliko cmeravo tudi Ashino nebo. Sicer je bilo v tem času presenetljivo malo padavin glede na angleške stereotipe, a vendarle - v ponedeljek zvečer in v torek je padlo nekaj kapelj dežja, pa tudi nekaj drobne toče ("babjega pšena").

Pri zajtrku nas je razveselil Joe s svojo čupo. :-) Obljubil nam je namreč, da nam bo enkrat pokazal svoje bujne lase v svoji polnosti. :-) In zadnji čas je že bil, da obljubo izpolni. :-)

Po zajtrku smo Oskarja podelili še vodjema delavnic, saj ob večerih nista bila prisotna ...

Nato smo nadaljevali s projektom, s katerim smo začeli že en dan prej, pred večerjo (pozabila omeniti pri prejšnjem dnevu). Razdeljeni smo bili v več skupin, vsaka si je lahko izbrala ali hišo, vas, mesto ali državo, katero smo si morali zamisliti kot idealno trajnostno. Upoštevati smo morali vse tri komponente trajnostnega razvoja: okoljsko, ekonomsko in socialno. Priznam, da poprej nisem trajnostnega razvoja povezovala s socialno komponento, pa čeprav je logična. Pri izdelavi projekta je bila seveda zaželjena tudi uporaba znanja, ki smo ga prejeli v minulih dneh. Medtem, ko smo izdelovali plakate, se je začela širiti vest o letalski nesreči, o kateri je še vedno ogromno govora (nemški Germanwings, francoske Alpe, Airbus A320-200, Andreas Lubitz). Res "prijetna" vest, glede na to, da sta nas, Slovenke, naslednji dan čakala 2 leta. Je pa Maruša izjavila, da smo sedaj, glede na statistiko, varne. :-)

Sledila je predstavitev plakatov - približno 2 pred kosilom, preostanek pa po kosilu, odmoru in "energizer-ju".

Po kosilu smo Slovenke v dnevni sobi odigrale 2 rundi "bridge-a".

"Energizer" pa je bil sledeč: ker nam je vreme dopuščalo, smo ven odnesli vsak svoj stol. Vsi, razen enega, smo sedeli. Stoječi prostovoljec pa se je moral vsesti na stol, ki je bil prazen. Do njega je moral priti z umirjeno hojo. Cilj igre je, da se ta oseba ne uspe usesti, saj prazen stol vedno zasede nekdo izmed nas (ostali smo smeli teči). Tako je prazen stol enkrat na eni lokaciji, drugič na drugi. Igra zveni preprosto, vendar nam v prvih nekaj poskusih ni uspelo doseči niti minute do zasede stola. Razmišljali smo o taktikah, vpili, skušali izboljšati rezultat, vendar ni bilo enostavno. Za zasedo praznega stola se je prepogosto odločilo preveč ljudi ... in tako je bilo več stolov praznih, vse je postalo evforično, ugotovili pa smo tudi, da ljudje včasih povsem nagonsko ravnamo, čeprav bi z malo razmisleka raje obsedeli na svojem mestu, smo se včasih kar zagrebli za prost stol ... Svetovana nam je bila tišina, boljši stik s samim s sabo in s skupino. Skušali smo obuditi povezanost, ki smo jo začutili ob igri "21" - in glej ga zlomka, res nam je šlo bolje.

Kakorkoli, nadaljevali smo s predstavitvijo plakatov ...

Poleg predstavitve projektov pa smo po naključnih dvojicah morali predebatirati, kako mi osebno delujemo trajnostno in kaj bomo še skušali spremeniti v prihodnje.

Sledila je še ocena glavnih aktivnosti te mladinske delavnice. Sredina osrednjega prostora je predstavljala mesto, ki opisuje "bilo mi je izredno všeč", bolj ko ji je nekdo bil oddaljen, manj je maral izbrano aktivnost. In tako se je ocenjevala npr. delavnica z Rachel, delavnica s Paulom ... mi pa smo se premikali po sobi, po vsaki oceni pa stopili nazaj v krog. Tu pa tam sta vodji delavnic še koga povprašali za argumentacijo položaja, kjer je kdo stal.

Enkrat v teh dneh je bil izveden še en "energizer", ki ga še nisem omenila. Sedeli smo v krogu, vzeli belo in zeleno blazino za sedenje, se prešteli na 2, in dali eno blazino nekomu, ki je bil "prvi", drugo pa nekomu, ki je bil "drugi", vendar na nasprotni strani. Tako se je lahko igra pričela. Blazini sta krožili, bela je morala preiti (recimo) vse kandidate, ki so bili "prvi", zelena pa vse "druge". Vsak jo je moral obvezno preprijeti, napake (to, da je padla blazina na tla ali pa da jo je preprijela napačna oseba) so pomenile, da je potrebno začeti igro znova. Zmagala je tista skupina, ki je prehitela drugo - v smislu, da je ena blazina prehitela drugo, kar pomeni, da je bila ena skupina hitrejša in spretnejša od druge.

To pa je del bogate Ashine knjižnjice ...

Kasneje popoldne smo se po časovnem razporedu udeleženci iz posameznih držav priglasili k organizatorjem projekta v zvezi s povrnitvijo potnih stroškov. Slovenke smo tako dobile (če se ne motim) 216 € v gotovini, torej tudi kovance. Adrian je želel kovance zamenjati z bankovcem za vsaj 10 €. Pomislila sem, da gre za pomanjkanje drobiža, vendar se je izkazalo, da ni vedel, da imamo v Sloveniji evre ... Na bankah namreč menjujejo le bankovce, zato nam je želel iti na roko, da bi imele čimveč v bankovcih ... :-)

Sledil je prost večer in zadnja večerja z "blessing on the meal, blessing on the chefs" ter z dodatno izbranim "blessing on the Asha".

Udeleženci iz nekaterih držav so ostalim pripravili tudi kakšen spominek. Italijanke so vsakemu udeležencu izročile kartico "Discover South Italy by Bike" - z reklamo za "www.salentobicitour.org", zraven pripisale moje ime, misel posebej zame in se podpisale. Tudi Portugalke so naredile podobno, s tem, da kartica ni bila promocijska. Hrvatice so naši slovenski skupini izročile manjšo brošuro "Tourist Information with Road Map of Croatia", enako vsebino na CD-ju in pa obesek v obliki srčka z napisom "Croatia", ki je bil pravzaprav pred časom užiten ... :-) Hja, Slovenke žal nismo bile tako skrbne oz. se nismo spomnile na kakršenkoli spominek za ostale.

Po večerji je sledila še ena aktivnost - in sicer vsak udeleženec je imel možnost vsakemu napisati kakšno dobro misel, spomin in mu jo skupaj s svojim podpisom oddati v kuverto z njegovim/njenim imenom. Jaz sem listke, ki so se nabrali v moji kuverti, prebrala šele po prispetju domov. Vsi so vzbudili dobre občutke, nekateri pa so mi narisali nasmeh na obraz. :-) Npr. ena interna: "Tvoji otroc bojo ziher čist svetli, pegičasti in ZAČESANI! =)"

Sicer pa smo še kaj počvekali, poplesali, popili, se polepili z "ošpicami" ... in se počasi poslovili. V posteljo sem legla ob 2h zjutraj, taksist (starejši gospod, ki pogosteje opravlja prevoze za Asho) pa nas je čakal - kot dogovorjeno že ob 4h zjutraj ... (Slovenke smo bile ene zgodnejših, pred nami sta odšli zgolj Marija in Matea s Hrvaške).

#TheProject